9. 11. 15

E26 AAT: Drežnica (Kobarid) - Tolmin

Ker sva letos naredila že dve etapi vedno bolj znane pohodniške poti Alpe Adria Trail (E24 - Od Trente do Bovca in E25 - Od Bovca do Kobarida) sva se odločila da pot nadaljujeva naprej. Pot je zelo lepo označena, veliko je markacij in ima dobro podporo tudi na spletni strani - Alpe Adria Trail, ki je za vse etape lepo opisana in predstavljena tudi v slovenskem jeziku.
Najina tretja letošnja etapa je bila označena s težavnostjo "težka", dolga dobrih 21 kilometrov, s časovnico osmih ur hoda.  Midva sva jih s štartom od domačega praga naredila še dodatnih 4-5 kilometrov, z dodatnimi cca 300 višinskimi metri od Kobarida do Drežnice, kjer se etapa sicer uradno prične.

Ob pol osmih zjutraj sva štartala iz Kobarida, po levem bregu Soče, čez Napoleonov most, proti vasi Ladra, kjer sva pri peskokopu zavila levo v breg proti soteski Ročice. 
Zrak je bil tudi zgodaj zjutraj popolnoma suh, le na Soči so se vile bele meglice. Res nenavadno za ta letni čas.
 Letošnja jesen je čudovita. Beležimo vremenske rekorde in vreme je idilično za pohode, za hribe. Na poti sva srečala močerada, ki jo je mahnil proti vodi, v sotesko Ročice in Dragi je rekel, da če jo močerad maha proti vodi, bo zagotovo lepo vreme še trajalo.
Soteska Ročice, v bližini katere so Koseška korita je res nevarno globoka in s fotoaparatom si nisem upala blizu roba poti, da bi pogledala v dno soteske. Slednja fotografija je tako nastala že v bližini Drežnice ob poti, ki pelje v Koseč.
 Ob poti stalno srečujeva ovce, ki naju včasih onemelo gledajo, včasih blejejo, le redko kar takoj zbežijo stran. Že Simon Gregorčič je pisal, da je svet pod Krnom Planinski raj. Tudi Alpe Adria trail je oglaševan v sloganu "Pohodništvo v rajskem vrtu". 

Nad nama modro nebo, z malimi belimi oblaki na nebu, ki jih vsake toliko časa preleti bela črta letala, katerega odmev blago zadoni. V zraku ni glasov, ni ptičev, tudi midva sva tiho. Enkrat naju prestrašita le dve večji živalci, ptiča. Dragi pravi, da sta bili fazanki.
Nad nama mogočni Krn, ki je še kako visok in katerega danes pustiva na najini levi, kjer se kmalu skrije za Planico, blizu katere je kapelica, najina danes najvišja višinska točka.

Skozi gozd se visoko dvigujeva nad Drežnico, osrednjo vasjo Drežniške Dežele. 
 Pogled proti Breginjskemu kotu, progi dolgemu, raztegajočemu se Stolu.
 Pogled v dolino, na Sočo, v barvi soško modrozelene.
 V mislih pomaham mami, ki se isti dan s prijateljicami povzpne na Matajur, ki se kot piramida dviguje nad Benečijo in katerega vrh se ne vidi iz našega domačega kraja.
 Počasi pripešačiva do kapelice imenovane "Bes". Obeležje in spomin 1. svetovno vojno in strahotno bitko pod Krnom.
 Kapelica v snežno beli barvi je mejna vstopna točka v Triglavski narodni park.
 Od tu naprej se pot spusti in nikoli več ne gre navkreber. Stalno so povsod označbe poti, v tipičnih barvah (rdeča za Avstrijo, zelena za Slovenijo, modra za morje), na količkih z označbami ali markacije v tipičnem simbolu pohodniške poti Alpe Adria.
Mnogi razgledi v Planinskem raju. Proti goram.
 Pogled proti Krnu, kamor je  ta dan odšlo veliko planincev. Parkirišče pri Planini Kuhinja je bilo dodobra polno.
 Spomnila sem se čudovitega planinskega izleta na Krn, v oktobru nekaj let nazaj, ko je bilo vreme enako fantastično kot tokrat. Pravijo, da v novembru že 60 let ni bilo tako toplo in termometer na Planini Kuhinja je kazal 23 stopinj celzija. Ves čas sva hodila v kratkih rokavih. Nikoli me ni zazeblo, niti enkrat ni hladno popihalo.



Spustiva se skozi vas Krn, zavijeva levo, kamor naju vodijo smerokazi globoko v sotesko malih slapov, vode in prečudovitega svetlega gozda. 
 Ugotoviva, da so po tej poti nedavno peljali živino nazaj v dolino, na Volarje, kjer bo živina preživela v prostorih pašne skupnosti ob glavni cesti. Sledi živine so čisto sveže in pot je dovolj široka in udobna, da je to mogoče.
 Na drugi strani globoke soteske je Gregorčičeva rojstna vas, Vrsno, blizu nekje tudi Gregorčičev splap, kjer še nikoli nisem bila in kjer je dostop zelo težko dosegljiv.
 Skozi gozd se končno lahko razgledava na drugo stran. Proti Tolminu.
 Gozd je čudovit. Uživava v pogledih, ko se sonce iza Matajurja poslavlja in bo zdaj zdaj zlezlo za hrib.



V vasi Gabrje prispeva v dolino. Do Soče. Ura je tri popoldne in noge že krepko čutijo utrujenost. Kozlov rob, hrib ob Tolminu je tako blizu in tortica, ki sem si jo zaželela, mi daje motivacijo, da strumno stopiva še dobre 3 kilometre, slabo urco hoda do najinega etapnega cilja. Bila je to lepa, dolga pot, ki jo ne morem kar tako primerjati s prvima dvema. Z eno besedo bi lahko to bila "Pot skozi jesenske rajske gozdove".





4 komentarji:

  1. Zelo lepo si opisala vajin jesenski pohod. Fotografije pa so čudovite. :-)

    OdgovoriIzbriši
  2. Lepo.
    Manjka samo ena, ta zadnja slika, ki bi jaz najraje videla :).
    Diana

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Jap, v Tolmin sem šla le na tortico v Kasarno, potem pa z avtom domov. Bom pa drugič naredila eno lepo panoramo Tolmina in bo to prva fotka naslednje etape :)

      Izbriši