Ponedeljek v oktobru

Zjutraj se mi je zdelo, kot da bi dišalo po snegu. Oblačno in surovo jutro. Mraz je potegnil v hišo, ko sem zjutraj odprla mačku v hišo. Ta se je potem najedel jetrc, ki sem jih kupila samo za njega in prepražila za njegovo nedejsko kosilo. Oblizoval se je do ušes in potem celo dopoldne spal, dremal, se pretegoval in lenaril.
Tudi jaz. Ostala sem doma. Moja glava je postala kot zvonec, bolijo me ušesa, grlo, zobovje, čiham na veliko, vročina je k sreči bolj ali manj mimo. Če preveč govorim začnem preveč kašljat, zato je bolje da sem tiho.

Iz fotoaparata sem snela nekaj fotografij preteklega tedna. Vrtnica osmega oktobra je še danes lepa, blešči se med listi jesenske trte.
Dobila sem nov objektiv. Ko sem v soboto peljala otroke na otvoritev skavtskega leta v bovški konec, sem se nazaj grede ustavila ob cesti in preizkusila kako deluje moj fotič z večjim zoomom. Zelo dobro!

Ko so se otroci vrnili domov so rekli, da "imamo sedaj mi kar tri skavtske veje". Klan, IVE (izvidnice in vodnice) in volčiča. Malega volčiča. Srečnega, ker je tudi on v njihovi družbi, v tem svojem krdelu. Kako ljubko je Tamala navdušeno pripovedovala:"Veš, kako so bili simpatični volčiči. Nonstop so se nekaj igrali, skakali in bili polni energije."




Sicer pa smo mi gotovo mačja familija. Baje da se familije ločijo na pasje in mačje. Mačje zveri so seveda čisto nekaj drugega kot volkci, psički.
Nekateri pravijo,  da znajo uživat življenje. In kako terapevtsko delujejo na človeka, še posebej takrat, ko se je potrebno poistoveti z njimi in početi nič drugega kot pač počivati, imeti blizu veliko škatlo robcev, veliko skodelico čaja,... in lenariti, meditirati.