Pomladne ptice

Zanima me koliko ptic bo letos naredilo gnezda na našem vrtu in pod streho.
Spomnim se leta, ko smo čuvali gnezdo kosovke v živi meji, ko je drug parček naredil gnezdo v dolgi košati bršljanki in kako srečni smo bili, ko so vsi štirje ptički poleteli iz gnezda na slemenu pod streho.
Ni bilo vedno tako. Mnogokrat  smo našli razbita jajca ali pa so mladički padli iz gnezda. Enkrat direktno v gobec mlademu mačkonu, ki ga je prinesel v hišo, kjer je potem še nekaj časa letal in iskal izhod v sili. 

V mislih na ptičke v krošnjah dreves sem spletla tega ptička, ki ga prijavljam na izziv v Craftalnico, kjer je tokratna tema tudi za pomladne ptice: Krila.

v barvah narcis

v barvah marca,

v barvah narcis,

z veliko zelene vsenaokrog,

v barvah regratove solate,

sončno oroanžno rumena zelena. 

v istih barvah je nastal tudi zadnji kvačkarski projekt,

simpatična žoga - Amish Puzzle Ball

Slikanica za praznik

Danes sem dobila slikanico. Slikanico pravljic, ki so jih prebrali v drugem razredu.

Že zjutraj sem dobila sms od Tavelike: "Use najbujs za materinski dan mama! x"

 Na ta dan se vedno spomnim in zamislim nad mislijo, ki jo je enkrat pred leti zapisala Tamala: 

 "Mame se ne da dobiti, ne kupiti, ker ona dobi tebe."

Ko čakam pomladni dež

Čakam prvi pomladni dež. 

Pravo pomladansko ploho. 

To bi rada. 

In to pesem zraven.

Mogoče še regratovo solato

in čaj na mizi.  

Kupila si bom pisane škornje. 

Na njih bodo trobentice, zvončki, srčki in ptički. 

Nalašč bom hodila po lužah, kot to z vsem veseljem in nagajivostjo počne moja mularija. 

Potem moram malo kričat in jamrat, da kaj pa počnejo... 

Če je pa tako fajn in lepo.

o medaljah in priokusu

Nedelja je minila ob napetem spremljaju zadnjih zimskih tekem, smučarskih poletov v Planici, finala ženskega smučanja, biatlona.
Dan za zgodovino, dan epskih bojev pravijo, dramatično, hudo.
Seveda nisem mogla kar tako sedeti na kavču.
MaJurekamletišmona,predalečto. 
Manemorešdaverjameš. 

Med prenosi sem skvačakala en mali hrib škrtočkov.
Šlogarce so se včeraj zvečer zmotile. Prevcu za las ni uspelo in Ančka je spet premagala Tino. 

Doma debatiramo o besedni zvezi: medalje z grenkim priokusom. 
In Mali še vpraša, če je izgubljeni kristalni globus res iz kristala...

Lanena borša iz reciklirane oblekce

Objava iz arhiva, iz časa šivanja božičnih vrečk za kruh. Ker bi morala biti borša prvotno vrečka za kruh. Laneno blago v rjavem je reciklirana poletna oblekca. V reciklažo mi jo je podarila svakinja. Oprala sem jo in razrezala v krpice, ki so že precej časa čakali na pravi trenutek in kombinacijo, asociacijo in izziv. Laneno grobo platno iz zelo starih rjuh sem prav tako oprala in ga poskušala urezati čimbolj naravnost.
Vrečka je bila prevelika za kruh. Hkrati mi je bila tako všeč, da to kar nekako ni mogla biti "le vrečka za kruh". Odločila sem se, da vrvico na mošnjiček ohranim, zraven pa prišijem še daljša pasova, naramnice. Znotraj je prostorna borša podložena  v belem tanjšem bombažu.
Ker je bila oblekca od svakinje je morala ostati tudi torba prav zanjo. Naj nosi z njo kakšne lepe minule poletne zgodbe, ki jih je preživela v simpatični oblekci.

skozi mačje oči

Včasih se za kar tako usedem za bloger,  da mogoče kaj napišem in pustim v osnutkih, za drugič. Brez ideje in pravega namena. Tako kot nocoj.

Čuden pomladanski dan.
Eni pravijo, da je to prva spomladanska utrujenost,
drugi da je to čas stare lune.
Tamala pravi, da bi ziher pomagalo, če bi imeli spet kakšno mačko, pravzaprav dve.
Slike starih mačjih koledarjev visijo navešene po njeni sobi in vabijo nasmeh na obraz.
Poiščem dve v mapi velikega formata "Mačke".

Poiščem še glasbo, ki vabi poglede skozi mačje oči. Svetlana Makarovič, seveda.  

marčevski teden

narisala - T.

Ta teden je minil tipično pomladansko. Na začetku še osemmarčevsko praznično, ko si že tradicionalno v službi vzamem fraj z izgovorom "imam 8. marec". In grem smučat, s sodelavko. Privoščili sva si mondeno smučišče - Mokrine.  Bilo je še prav zimsko, nič spomladansko in olala hudo sva smučali. Fino je bilo.

Sešila sem krilce v pomladni veselih barvah za punčko iz drugega razreda, ki praznuje rojstni dan na Gregorjevo. 

Kregala sem se s Tamalo, ker ne pospravlja sobe in ker nima pojma, kje so njene nogavice in ker že nekaj časa obuva nogavice v "pravih parih". In mi razlaga njeno filozofijo okrog tega, da je bolj "razumno" biti obut v različnih štumfih. Principu, "moškiženska, desnilevi pol, jinjang, plusinminus se privlačita, aveš..." Ojej.

V začetku marca  sem pričela prati in pospravljati vsa zimska oblačila, ki se valjajo po kurilnici, hodnikih in stopnišču.  Zimi smo rekli adijo, malo nam je več mar zanjo, tudi če je ni bilo veliko in je bilo snega premalo. Tudi po hribih. Kako hitro se obrne čas, ko se že veselimo novega.

72 in več copatkov

Update k prejšni objavi.

Okrog šestnajst nas je, ki se letos srečujemo. Nekatere so prvič v življenju spletle copatke za dojenčke, druge so prave mojstice in izkušene ustvarjalke ročnih del.  Za prve sem menila, da se sploh ne bodo lotile in da bo katerim drugim vse skupaj "malo mimo". Pričakovala sem, da bomo skupaj naštrikale okrog 30 parov copatk.

ma kaki,..enako kot lansko leto smo "čisto padle notr"...  Vzorčkov, modelčkov, barvnih kombinacij kar ni bilo konec.

Na koncu je nastalo 

72 + še nekaj zamudnic = skoraj 80 parov. 

Sama sem naštrikala 8 parov, čeprav sem nameravala le tri... saj je bilo treba probat še v drugih barvah, pa v drugem modelu, pa preizkusiti še en nov načrt...  In enako velja za vse druge kolegice. Tudi čiste začetnice v snemanju, dodajanju  in nabiranju petelj so speletle po 3 pare in več copatkov.

Vsi naši copatki so od danes naprej na razstavi v naši knjižnici v Kobaridu. 

Od tam sledi še kak posnetek, danes pa nekaj fotografij iz prvega soočenja in čudenja, prave male evforije.

Copatki

Uganete koliko imamo vseh donatorskih copatkov?

Spodnje fotografije in izdelki mojih kolegic iz našega kluba ročnih del - NITKE.

Čestitka za 8. marec

Prejšni teden:
"Veš mami, nekaj ti imam za povedat, pa ti ne morem. Boš morala počakat.  Ker gre za presenečenje, ti res ne morem niti malo povedat,..  lahko ti povem le to, da sem to reč zate dokončal najbolj prvi v razredu..."  :)

Čestitka mi je zelo všeč, ker je tako - kako bi rekla, naravna, svobodna, osebna, izvirna.  Že res, da so pesmico prepisali iz berila, sicer pa jim je učiteljica pustila prosto pot v okraševanju čestitke.  Zelo pomembno in zelo cenim to, da so zapisali ime avtorja pesmice.
Mnogokrat dobimo kakšno čestitko v verzu, kjer avtor ali izvor verza ni zapisan. To ni lepo in uredu.

In tudi če je čestitko dokončal najhitreje v razredu, mi je zelo všeč:

• ker obožujem pesmi Srečka Kosovela, 
• ker je čestitka na veliki sončno rumeni poli papirja, 
• ker so zraven srčki, 
• ker je zvonček narisan prav za kakšno mojo novo aplikacijo, 
• in ker so zraven še velike rože "v mojem imenu" :)

Tudi v Craftalnici izdelujejo čestitke in želje pišejo v verzih, zato čestitko za osmi marec našega drugošolca prijavljam v zadnji izziv.

tadaaaam: Patchwork blazina za hčerko: "Med letnimi časi"

Blazina je nastajala skoraj dve leti. Pričelo se je v aprilu 2013, ko sem si zadala nalogo, da bom vsak mesec izvezla vezeno sliko. Slikce sem dobila na internetu, v okviru nekega BOM-a (block of the month), ko je vsak mesec objavljen en blok (sklop) izdelka, ki se na koncu sestavijo v celoto. Nisem se držala točnih navodil, slikce pa sem kopirala od tam. Organizator BOMa je bila neka firma, ki prodaja prejice za vezenje.
Od aprila 2013 do marca 2014 sem med vas pošiljala vezene kartice.

Kasneje sem se kar nekaj časa ukvarjala s tem, katero in kakšno blago naj izberem. Hčerka je želela nevtralne, mirne barve.
Na koncu sem se odločila le za štiri barve, ki predstavljajo 4 letne čase: zelena za pomlad, roza za poletje, rumernooranžna za jesen in modra za zimo. Ker pa so letni časi in meseci včasih vseh sort in značajev, sem slikice uokvirila v različne okvirje. Vmes sem všila trakove nevtralnih barv, da ne bi motili celote.

Okvirje sem ravno tako sestavila v barve letnih časov. Ker nisem hotela stroge forme sem tudi barve letnih časov izrezala v ne nujno enake koščke. Konec koncev so tudi letni časi včasih krajši in ne pašejo čisto k dotičnemu mesecu. No, pravi vzrok za to je bilo tudi dejstvo, da sem trepetala ali bom imela dovolj metraže blaga v barvi pravega letnega časa. 

Nato mi je zmanjkalo blaga v nevtralnih barvah, ki sem ga morala ponovno poiskati in naročiti. Izbrati sem morala še blago za podlago - nevtralne peščene tone, ki jih je izbrala hčerka.

Pred dobrim tednom sem blazino končno prešivala. Velik dogodek, pri katerem mi je bil v pomoč tudi Dragi, s katerim sva umaknila stole in mizo in na tleh sestavila sendvič, nategnila zgornje in spodnje blago, da so bili vsi robovi čimbolj ravni. Sendvič s poliestrsko medvolgo sem pripela z okoli 50 varnostnimi sponkami za quiltanje, ki sem jih nabavila prav posebej za ta projekt in so namenjene prav za tovrstna prešivanja.

Za tovrstne podvige prešivanja je potrebno, da sem bila čimbolj spočita in dobre volje. Zgodilo se je, da sem kakšen dan ali dva dni skupaj imela pavzo in nisem prešila niti enega bloka. Sicer pa nisem hotela preveč prešivati, da ne bi vezene slike izgubile centra in pomena, ki jim pripada.

Na koncu sem malo po svoje sestavila še zaključni rob, ki je nastal kar iz spodnjega blaga, ki sem ga širše odrezala.  Ročno prešit rob bi mi vzel namreč še dodatnih 14 dni, da ne govorim o prstni blazinici. ;) Obroba mi je čisto lepo uspela in sem zadovoljna. Tudi vsi robovi so ostali ravni in blazina se popolno zloži v pravilni lik.

Danes dopoldne sem  prišila še "quilt label", ki sem ga seštikala, saj k seštikanemu quiltu sodi tudi štikan podpis. Moje punce se že od majhnega rade podpisujejo v obliki rebusa. Še kot majhne sta ga določili tudi zame, za mamo.
Tik preden je sonce šlo za hrib sva s hčero poslikale njeno blazino. Pri tem ji je na eni strani pomagala hruška, na katero sva priščipnili en vogal. Ona je visoko dvignila vogal na drugi strani in se stegnila do višine skoraj 2 metra. 

In še  to: Mesece na blazini sem sestavila po svoje... t.j.  ne po letnem koledarju, ki se začne z januarjem in konča z decembrom. Ljubše mi je, da se začne od marca in konča v februarju, ko je pred vrati spet pomlad, ki obeta in vabi. 

 

O patchwork blazini

Moja prva patchwork blazina je nastala pred šestnajstimi leti. O patchworku takrat nisem imela pojma, navodila in kroje sem vzela iz neke revije o patchworku. Od nekdaj sem bila navdušena nad to prav posebno kreativno umetnostjo.
Pred šestnajstimi leti sem najprej pošteno zlomila nogo in takoj potem prvič zanosila in nisem hodila v službo. Blazino sem šivala ročno, iz ostankov blaga. Za svojo prvorojenko. 
Kasneje sem blazino zavrgla. Spomnim se trenutka, ko sem rekla, da to "ni pa itak nič".  Blazina se je čudno skrčila, seveda sploh ni bila pravilno prešita in po vrhu vsega si jo je prisvojila naša kokeršpanjelka.
Danes mi je žal za to.
Po šestnajstih letih sem sešila novo blazino. Za svojo prvorojenko, za konec osnovne šole, z zamudo. 
Sešiti moram le še posvetilo, moj "podpis", svojo "znamko", kot se za pravi quilt spodobi -  na hrbtno stran prešite odeje.
Ujeti  moram pravo svetlobo in prostor, trenutek za fotografijo.

Vesela sem, da mi je oče našel fotografijo, ki jo je prenesel iz enega od svojih mnogih videoposnetkov. Fotografijo moje stare, prve patchwork blazine.

Copatki z rožico

Kot sem že omenila, v našem klubu na veliko pletemo copatke za novorojenčke.
Različnih barv in modelov.
Ti so  nastali  "samo zato", ker so v Craftalnici želeli videti ročno izdelan cvet.  :)
Hvala vam za izziv. Če ga ne bi bilo, ne bi domislila čisto nove ideje in modelčka copatk, ki ga bom zagotovo še ponovila.

blizu trenutka ta daaaaam

veliki projekt v teku,

kmalu pri koncu.

Med letnimi časi in vsemi meseci na kolenih, čez mizo in dva stola,...
pod mašino na veliki mizi,
počasi in vztrajno,...

od ""vezenega leta" dalje  ...

"Dežela pravljic in sreče"

Iz dijaškega dnevnika naše gimnazijke: danes že arhiv počitniških dni. 

Začelo se je z epizodami Supernatural, ki jih morata vsakič obvezno gledati kolektivno, skupaj in bognedaj, da si katero od epizod predčasno pogleda Tamala sama, še preden se iz Ljubljane vrne sestra (slikica od Tamale za Taveliko).

in končalo se je s skavtskim zimovanjem kot ekstra bonus - za konec. Pred tem sem bila zaprošena, da prišijem skavtske našitke, ker je uboga punca imela "samo od enega našitka popolnoma preluknjano blazinico prsta"...

Mogoče se bomo na začetku spet malo pogrešali.
Ko Mali pogreša svojo najstarejšo sestro prične zanjo risati slikice. In ona mu riše slikice nazaj.  O tem, kako uboga pošast sredi gozda, išče samo prijatelja,.. mali fant, pa se jo ustraši in pošast (ki to ni) je še vedno žalostna in osamljena. 

Mali vedno da vsaki slikici tudi naslov, ki ga zapiše na hrbtno stran.  Ta je: "Dežela pravljic in sreče".

 Srečno današnjemu čisto novemu marcu, srečno v drugem polletju šole, srečno pomladi!