ko julijski tedni bežijo

 ...v vrhunec poletja, morju naproti...  

•  Prihajajo spet kopalni dnevi in veliko torbo za brisače, sem spremenila v nahrbtnik in zraven dodala še priročno mini zatočišče za ključe od avta, mobitel, denarnico in še kakšno drobnarijo, ki ni fajn, da se zgublja po veliki borši. Prav prikladno velika je. Ko gremo v Nadižo jo z Malim napolniva do konca. Rokavčki v njej lahko ostanejo kar napihnjeni in ne delajo gužve. Sicer pa pravi, da se bo na morju naučil plavat brez rokavčkov. Danes se je v Nadiži potopil in skočil z male skale. Pravi, da se mu bodo rane v Nadiži v vodi prej zacelile. Enkrat je veljalo, da je Nadiža zdravilna reka in rane so se res prej in uspešno zacelila. Če je danes tako, ne vem. Velika skakalna skala je bila zasedena za večje, ki so uživali in skakali kar v krogu, kot v mojih zlatih časih. K sreči je letos vode veliko in reka je močno poglobljena. Punci pravita, da je pri njihovih skakalnih skalah globoka gotovo več kot dva metra in pol. 

• ko Mali fant prvič pošteno pade s kolesa in je nesreča tudi name pokazala s prstom in mi zažugala: ".. .naj nosi čelado!" Sama nisem ne vem kako dosledna mati, da bi vsakič od otrok zahtevala, da nosijo čelado. Ker sva nameravala do knjižnice in ne le do none, sem mu rekla, naj tokrat da na glavo čelado. Bil je dan, ko je bil še posebej razposajen in se je afnal tudi na kolesu, čeprav sem kričala, naj ne pleše z bilanco, če mora že peti in se afnati... S kolesa je padel tako rekoč na čelo, na glavo. Čelada je k sreči ublažila udarec in z licem, nosom, usti je le podrsal po asfaltu. Plastika na čeladi pa je rahlo odstopila in popokala. Uf, v trenutku sem postala potna, kar tresla sem se. Mali je tulil... preverila sem, če je nos cel, če so celi zobje,..  Izkazalo se je, da jo je dobro in srečno odnesel.   

• Ko so počitnice na vrhuncu in naša hiša postane Počitniški dom in punce odhajajo v Počitniške domove svojih prijateljic. To pomeni "letovanje" prijateljic na domu pri drugih prijateljicah, za eno ali dve noči. Letos je bila Tamala že na tri dnevnem letovanju. Čakata jo še eno tridnevo letovanje in eno gostovanje dveh prijateljic hkati. Sicer pa morata v počitniškem času doma punci tudi kaj postoriti in to je včasih prava nočna mora... Kreganja kdaj in koliko je katera naredila je veliko... Grrr! Ko se vrnem s službe domov sem včasih zelo vesela,  ker me presenetita, včasih pa besna, ker se nista niti malo dotaknili hišnih opravil. "Saj nisi napisala, " mi vrneta nazaj. Ojej! Vsakič jim moram iz službe poslati mail ali pa sporočilo zjutraj napišem na listek. Opravila je potrebno opisati čimbolj razčlenjeno,  ker pride sicer hitro do improvizacij ali odgovora "ni pisalo". Ko tudi čez vikend zahtevam, da kaj pospravita za sabo in se nič ne zgodi jima rečem, da sta leni kot ... "lenivec" - reče Mala. (sama se ima za lenivca in vem, da to žival uporablja tudi v svojih geslih za igrice ipd.. In ko sem včeraj popoldne, ko je bilo soparno in se je pripravljalo na dež kar malo obupana sama nad sabo rekla "oh, kako sem lena..." mi je Tamala rekla: " To imamo v familiji." :)) Danes sem se spet nasmejala, ko sem zraven mačke dobila papir, pogodbo, ki sicer še ni podpisana: "Pogodba o pucanju mačjega sekreta". Pogodba pravi: "Vsak dan opuca WC druga sestra - če oseba en dan manjka, WC opuca druga oseba, manjkajoča oseba pa 1x (ali večkrat odvisno od št. dni odsotnosti) opuca WC, ko bi ga morala druga oseba. Upam da je razumljivo. - S podpisom se strinjam s pogodbo. __________, ___________" :)) Ja, včeraj sem čisto ponorela, ker ni bil sekret očiščen že nekaj dni... in potem sta se skregali še oni dve.. In po vrhu vsega - mačka, ki se je že navadila na naš vrt in jo puščamo tudi že zunaj,...v hišo priteče direkt na balkon, kjer je njen WC.  Jebela cesta!
  
  

• V tem poletnem času sem prvič naročila dodatke za šivanje in ustvarjanje z daljnega vzhoda,.. preko Etsyja. Za bolj resno šivanje, bodo morali trakci in blago počakati da pribežijo poletni tedni do cilja.