Na Dunaj z otroci

Proti poznemu popoldnevu smo se odpravili v center mesta.  Malemu smo rekli, da gremo gledat konjičke. To so prav posebni konjički z raznimi kočijami, ki imajo zakrite oči, ščitnike na kolenih, okranjcljana ušesa in kakajo v posebne vreče. In ko je kje zasmrdelo po konjskem drekcu, so se punce afnale in komentirale: "Konjičkom je spet ušlo..." Nos od njunega mlajšega bratca pa se je komaj navadil na smrad. Ko je bilo najbolj hudo je hodil tako, da se je z eno roko držal za nos za drugo pa je seveda obvezno moral držati mojo roko.

Tamala je ugotovila, da smo vsi najbolj glavni spomeniki v mestu taki, da junak obvezno sedi na konju... Tudi v Parizu je bilo tako. Rekla sem ji, da ji pokažem spomenik brez konja. Marija Terezija. Pomembna gospa, ki je ustanovila šolo....in sta se spet križali in vzdihovali: "ja mama,... ne mi govorit, smo se učili pri zgodovini,.." je komentirala Tavelika. (Fotografija Marije Terezije pa je ostala v njenem fotoaparatu.)
Zelo jim je bila všeč Muzejska četrt, kjer se je zvečer trlo mladine, ki je poležavala na velikih plastičnih ležalnikih. Tudi mi smo se zleknili in odpočili noge. Prav prijalo je.
V centru mesta so bile bolj kot Štefanova cerkev važne trgovine, v katerih pa nismo nakupovali. "Vsaj poslikam, da jo, če že ne bom nič nakupovala,.." je rekla Tavelika. Šli smo tudi v Štefanovo cerkev, čeprav so se najprej puntali,.. da "zaaaakaaj". Na koncu so bili pa vseeno navdušeni nad veličino prostora. 

Prvi dan smo šli v center peš in naredili kar nekaj kilometrov. Ob poti smo se ustavljali in posedali na mehki travi zelenih parkov ali pa se odpočili na otroškem igrišču.
Naslednji dan sva kupila 48 urno karto za ves javni prevoz. Ta stane za odraslega dobrih 12 EUR. Ker so se pričele ravno počitnice so imeli otroci prevoz z metrojem in tramvajem zastonj.
Dunaj je prijazno, urejeno, dobro organizirano, vzorno in čisto mesto. Dunajski javni prevoz je prijazen. Nobenih nerodnih vratc, ki se odpirajo le v eno smer, pretiranih kontrol in čeking con. Sestrična pravi, da se zgodi, da je kdaj tudi kontrola, sicer pa se zdi, da ljudem niti na kraj pameti ne pade, da bi kdo goljufal.

Ta dan je bila najprej na vrsti - "utrgana hiša" - Hundertwasserjeva hiša. "Uau", so rekli in bili presenetljivo navdušeni. Najbolj pa so se čudili, da v tej hiši živijo čisto navadni ljudje. Ta znamenitost Dunaja ni tista tipična in kar nekaj turistov (tudi mi) smo se tam okrog po malem zgubljali. No, naš tata-vodič nas je pripeljal direkt do hiše, kjer sva bila sama tudi že pred dvema letoma. Že prej smo ves čas načrtno šparali drobiž za WC, ki ga med trgovinicami s spominki morate obiskati, si ga ogledati in poslikati. (tokrat je fotografijo WC slikala Tavelika in je ostala v njenem dosjeju, sicer pa eno od fotk lahko najdete tudi v tej objavi, ko sva Dunaj obiskala sama z možem. )

Potem pa je prišel na vrsto glavno prizorišče dneva - Prater. Ko smo naredili ena dva kilometra skozi drevored, so otroci zbrali vsak nekaj ringlšpilov in vlakcev smrti. Ko so se vsi naveličali, smo šli še na legendarno in znamenito Veliko kolo. Najprej smo si ogledali razstavo o Velikem kolesu, potem pa počakali, da je dospela naša kabina. Pred tem so morali pripraviti eno kabino za posebne goste, ki so v kabini pili šampanjec in sedeli ob belo pogrnjeni mizi.
Najmlajši fant je bil nad razgledom navdušen. Še bolj pa so mu bili všeč napisi mnogih obiskovalcev, ki so se podpisali v kabini. Potihem mi je prišepnil: Mama, tudi jaz bi se rad podpisal." Iz torbice sem mu dala pisalo in ves ponosen se je z lepo zapisanimi velikimi črkami podpisal. Vsi ostali starejši obiskovalci v kabini so se nasmehnili in bilo je prav simpatično.

Ker smo se Praterja naveličali smo se odločili, da gremo še v Schoenbrunn. Bilo je kar precej vroče in otroci so bili kar malo naveličani  ..."spet spomeniki s konji,.." Videli smo tudi petično poroko, kjer se ženin in nevesta vozita z belimi konji, vse pripravljeno za zelo visoko družbo angleško in azijsko govorečih svatov. Ko smo prišli do velikega parka so postali spet navdušeni in sprehodili smo se do vode, nad katero je kraljeval Neptun.

Utrujeni od sonca in hoje smo se zavlekli v kavarno v mestu. To je baje ena prav posebna kavarna v katero je na vsak način želela Tavelika hči. Kot neke vrste McDonald's je to, samo da gre za bar. V njihovo franšizo spada tudi to, da te vprašajo, kako ti je ime,.. in potem jim moraš črkovati,.. da to ime napišejo na kozarec s pijačo,...da je vse skupaj hecno, zanimivo, malo brezveze za moje pojme. Še prej te vprašajo ali bi pil veliko, srednjo ali malo pijačo. Naročila sem srednji kapučin, dobila pa veeelikansko šalco bele kave. Mali je naročil Cold Chocolate in dobil en tak hladen benko kakav s smetano. Eh, no. Važno, da so bile punce v tem baru, čeprav je bila najbolj navdušena prav Tavelika. Odnesli so vse tri plastične doze domov za spominke, sama pa sem skoraj resno pomislila, da bi sunila taveliko porcelanasto belo šalco (naročila sem, da bom pila pijačo "za tukaj")... Tavelika me je grdo gledala, da si ne bi slučajno kaj takega resno mislila, da si ne bi drznila. :o ..pa tako lep in dragocen spominek z vgraviranim žigom bi potem imela. Eh, če bi bila v mladih norih letih, bi si mogoče tudi to drznila. ;)

 

 

 

 

V naslednji objavi pa še v dunajski živalski vrt.