Zabeležit moram včerajšni trenutek večera, ob otvoritvi svetovnega prvenstva v nordiskih disciplinah v Planici, Kranjski gori. Gledala sem po televiziji in prevzela me je glasbena točka Oj Triglav moj dom.
Vesela sem bila, da je Karoly že zjutraj zavrtel to glasbo, ko sem bila na poti v službo. Polepšala mi je dan. Polepšala mi je še enkrat nocojšni večer, ko sem našla posnetek.
Vrhunski umetniki, produkcija, vsi pevci, Laibach, plesalci, zbor Filharmonije, kako hudo noro dobra glasba!
Avokado je zašibal visoko v zrak. Z vedno več svetlobe mu gre bolje in bolje. Medtem smo prešteli že čas skoraj meseca dni. V tem času se je vrnila hči iz Portugalske a kmalu ponovno za teden dni krenila na jug, od koder pošilja v glavnem fotke najboljših pic.
Sešila sem nekaj prijemalk. Heksagone, ki jih v vzorce in rože spravljam kje na dopustu, sem sešila v takšna mala darila. Všeč mi je takšno počasno ročno prešivanje. Kar nekako meditativno deluje.
Na enak način se v počasnem, pozornem koraku premikajo zimski dnevi v konec letnega časa.
V tem času smo šli dvakrat na smučanje in ujeli lepe, sončne, dneve, tiste najbolj mrzle pa raje kar izpustili. Kanin-Sella Nevea in Trbiž-Višarje so tako blizu pri roki, da lahko dneve izberem sproti, utečem iz rutine dneva in gužve v službi.
