Po naši Soški poti, od Kobarida proti Trnovem ob Soči, po njenem levem bregu.
Letošnja oktobrska nedelja v sredini meseca, ki si jo velja zapomniti. Čudovit dan brez oblačka na nebu, že zgodaj dopoldan zakorakava v kratkih rokavih.
Soča ima čudovito barvo, vode je dovolj, gozd se odeva v najlepše jesenske barve.
Barva Soče je v različnih letnih časih vedno drugačna, pa vendar vedno tako značilna, v samo njenih barvnih tonih. Pot sem enkrat že opisala sredi zime, v mesecu januarju in nekaj fotografij je identičnih, zato barvo Soče v januarju lahko primerjate s to v jeseni.
Doberšen del poti vodi ob Soči, potem malo navkreber v Drežniško deželo, do Magozda, pod Krn, mimo slapa Kozjak, kjer se je že opoldan trlo izletnikov in nazaj v Kobarid. Tri ure hoda, s flašo cedevite in paketkom poketkofija za naju dva.
hvala za lepe želje
hvala Sonji za čudovito misel in čestitko, s katero me je tako lepo presenetila.
Jesen doživlja vrhunec svoje zgodbe, svojo pravo "pomlad".
Pred šolarji bo nov čas, čas ocen in večjih skrbi.
Tja in sem kaj pletem in šivam.
In izbiram jesenske barve, tone in figure, liste in cvetove.
Osmega oktobra prične jesen stopati v velikih korakih. Jutra so hladna in zjutraj se je lepo prisloniti ob toplo peč. Večkrat na ta dan pada dež in je dan čemeren. Danes ni bilo tako. Bil je lep, dokaj sončen dan. Bilo je polno je vsega: hrane, pijače, družbe in čestitk, prijaznih besed in pozdravov. Zmanjkalo je časa za sprehod, zato je slikca iz včerajšnega pohajkovanja in še ena fotka mafinov, ki mi jih je na moj praznik spekel Tamali. Ker sem mu obljubila, da bo lahko to zame naredil čisto sam.