Venčki

Vikend je minil v znamenju izdelave adventnih venčkov.
V soboto se je pri nas doma zbrala skavtska skupina pod vodstvom naše Tamale, ki so imele za nalogo narediti adventni venček. Prinesle so smrečje, okrasje, vmes so se šle sprehoditi po našem vrtu,.., kjer so baje nabrale cvetove žive meje. Vstop v spodnje prostore mi je bil nedovoljen. Na koncu sem le prišla zraven pogledat izdelek in jim ponudit bezgov sok. Na postrežbo ekipe je Tamala seveda pozabila.
Takega advnentega venčka še nikoli nisem videla. In ko sem ji rekla, da "če je kdo že kdaj videl dvonasdstopni venček", me je Tamala pogledala izpod čela in rekla: "Mama, za nagrado gre...".   :)
Res je. Vod - skavtska skupina, ki bo naredila najlepši venček, bo imel čast, da bo venček ostal v skavtski učilnici, zraven pa dobijo tudi nagrado. Lahko ugibate, čigava ideja je bila adventni venček v dveh nadstopjih?!
S skavtinjami smo debatirali o pomenu adventega venčka in Tamali je vse vedel. Rekel je,  da krog pomeni večno življenje, da mora biti narejen iz materialov, ki "nikoli ne umrejo" - mah, smrečje,.. Še naprej mi je hitel pripovedovati o pomenu vsake svečke in poudaril,  da prvo prižge tata, drugo mama, tretjo in četrto pa otroci.
 Družinski adventni venček  je bil letos v domeni naših moških, tatija in Tamalega. Naredila sta lep venček iz bršljana in Tamali je poskrbel, da ni prišlo do napake pri današnjemu prižiganju prve svečke. 

Tudi sama izdelujem svoj venček. To bo zimski, pričakal bo sneg in bližnje praznike in bo čisto bel. Zimski venček.

O živalski duši

Naša Tamala je ena taka res posebna ljubiteljica živali.
Njen bit (bít  -i ž (ȋ) knjiž. 1. bistvo, vsebina, narava: prodreti v ustvarjalno bit; pačiti, spremeniti pravo bit; tako dejanje ne bi ustrezalo njegovi biti 2. eksistenca, obstoj, obstajanje:) je gotovo živalsko naravnan. Pravkar preverim, če je kaj spremenila svojo odločitev na vprašanje "kaj bi bila, če bi bila žival". Hitro odgovori: "Mačka ali pa lenivec,.. no v bistvu bi bila mešanica med mačko in lenivcem. Dušo in obnašanje bi imela od lenivca, telo pa od mačke."

Ta teden sem jo v svoji sobi med zvezki in učbeniki, v totalno razmetani sobi našla pokrito s pol premajhno kapo leva. Cel teden je pokrita z njo in vedno ko jo pogledam, mi vrne pogled še s kretnjo levjega pretegovanja ali pa pritajeno pokaže še kako steguje krempeljce. 

Sicer je pa največkrat lenivec. V onziju  se sprehaja po bajti,  pokrita s kapuco lenivca, ki ga je dobila za rojstni dan že pred leti. Ker ji postaja premajhen  je božičku naročila Mačjega pando,  ki bo prišel iz Hongkonga.  O profilu te živalce, pa kdaj drugič. :)

Copatki v belem

Copatki za blogersko prijateljico, za njeno malo novo dojenčico.

Navodilo za copatke mi je poslala Sonja,  oz. njena mama in jaz sem jih seštrikala za Jernejino punčko.V njih je tako velika mera prav posebnega prijateljstva, želje in veselja po ustvarjanju. Tako Oldpunca, kot Ne-ja sta moji zvesti komentatorki,  mnogo bolj zvesti v sledenju in komentiranju, kot sem sama.
Jerneja je ustvarjalka čudovitih čipk in čipkastega nakita, kar pri njej vedno občudujem. Gotovo bo svojo ustvarjalnost prenesla tudi na svojo Mijo.

Adijo, Jesen!

Danes sem mnogi rekli,  da je zadnji dan indijanskega poletja. 

Draga Jesen, bila si čudovita, topla, edinstvena. Preberi si zapise nazaj,  ki sem jih napisala tudi tebi v čast in v spomin. Tvoje barve bodo v naslednji dneh zamenjale barve megle, sivine, dežnih kapelj. Mali nadobuden Otrok Zime, bo tvoje barve spravil na nivo rjave in njej podobnih,...brez žara, svetlobe, miline. Ampak - potem bodo prišle snežne kraljice. Prepleskale bodo otroško packarijo in ponovno ustvarile belo platno, za nove barve. Za barve svetlikajoče se v temi, z drobnimi kristali, belim posipom. Na sliko bomo lahko narisali sneženega moža in Ledeno kraljestvo.

Šoping in piskanje

Zgodba iz dveh zadnjih šopingov.
Ob vsakem izhodu trgovine, je za mano zapiskalo, da sem se kar stresla. Pojma nisem imela -  zakaj in ker sem vedela, da "mi ni pomoči", sem parkrat celo zaobšla črna boksa, ki oddajata valove in iščeta morebitne kradljivce. Bilo mi je tako nerodno, da sem kar bežala, da ne bi prišel za menoj kakšen varnostnik oz. varnostnica in me najbrž slekla. Mojo teto so namreč nekoč zaradi tega tako rekoč slekli.  V robu hlač, ki jih je že davno kupila, so končno našli všito malo plastično ploščico, ki se je nekje ponovno namagnetila in teta je potem s tistimi hlačami piskala kar naprej.
Kasneje sem šla slučajno v bližnjo trgovino in spet v vratih piskala, že ko sem vstopila vanjo. Ujezila sem se in prosila prodajalko, če mi dovoli, da ugotovim zakaj piskam. Med tem mi je trgovka pripovedovala, da je bilo že nekaj takih, ki so piskali in potem našli neko nalepko, črtno kodo. Rekla mi je naj iščem kakšno črtno kodo.  Ugotovila sem, da piska torbica. Probala sem z denarnico, toaletno torbico,.. ne, piskala je torbica, sama denarnica in toaltka pa ne. Doma sem se ujezila in vse razbasala, razparala torbico po notranjosti, jo obrnila počez in okrog. Nič sumljivega, nobene ploščice ali kaj všitega na vidiku.
 Sledil je drugi šoping. Ikeja, kjer me je skoraj kap, ko sem na izhodu med dvema varnostnikoma spet zapiskala. Ustrašila sem se,  začela preklinjat v moža,... varnostnika sta mojo začudenje in svoje izkušnje s podobnimi piskanji očitno  povezala v zanemarljivo okoliščino in nista reagirala.
 Doma sem ponorela in spet razbasala ven vso torbico, angažirala še moža, da mi pomaga, čeprav mi je že v vseh prejšnih poskusih tudi on pregledal vse reči.  Bančne kartice,... ampak te so v denarnici, Vložki, aspirini,.. ampak ti so v toaletki,.. to ne piska. Krema za ustnice, marela, robčki, notesnik, svinčniki...
Grrr, ko sem iz bidona žvečilk pogledala na dno, sem spodaj dobila nalepko. In v njej je bilo vezje!!! To je to!
 Ponovno sem šla v bližnjo trgovino in z veseljem povedala, da sem prišla samo nekaj preizkusit, preverit, locirat. Tako je. Piskajo čingumi. Takšni, ki jih kupim le zase, saj so mulariji premočni in mi jih tako ne kradejo.
 Potem sem preverjala vse bidončke takih in podobnih žvečilk po mnogih trgovinah.  Nikjer niso imeli prilimane " ta hude" nalepke. Samo v eni jih dajejo gor! Tudi po žvečilkah.  :o
Avstrijska na Hxxxxček, ... v njej sicer pečejo najboljše brijoše,... in bi o njej lahko napisala še kakšno objavo,.. npr. o tem, kako "upočasnim kasiranje iz pete brzine v mirno četrto, v gužvi izdelkov na traku v tretjo"...ali kako se izognem temu, da ne kupim njihove vrečke in hkrati vse ne tovorim v naročju. Enkrat sem namreč vse nabasala nazaj v ročni mali voziček, da prenesem do avta (čeprav je mularija tumbala, da ne smem..) Kako sem zapiskala v vratih!  Sploh se niso odprla! Prodajalka je priletela od nevem kje, vtaknila ključ ne vem kam, da so se tista steklena vrata odprla. In mularija je hudo zakričala: "Saj sva ti povedala,  da ne smeš, a ne vidiš, da je prečrtan voziček narisan..."

Pod nebom v Parizu

Z mislimi in spomini v Parizu.

Dan po 13. novembru.  Žalosten dan.

ZAZ - Sous le ciel de Paris

Moja nova torba

Zame. Končno.
"V imenu rož". 
Tri zadrge.
Z gumbkom-magnetkom.
Z velikim žepom zunaj
in malim žepom na zadrgo za telefon. Priročno.
4 žepi na elastiko znotraj. Za bidon močnih žvečilnih.
In notrajni skrivni žep za posebne reči.

E26 AAT: Drežnica (Kobarid) - Tolmin

Ker sva letos naredila že dve etapi vedno bolj znane pohodniške poti Alpe Adria Trail (E24 - Od Trente do Bovca in E25 - Od Bovca do Kobarida) sva se odločila da pot nadaljujeva naprej. Pot je zelo lepo označena, veliko je markacij in ima dobro podporo tudi na spletni strani - Alpe Adria Trail, ki je za vse etape lepo opisana in predstavljena tudi v slovenskem jeziku.
Najina tretja letošnja etapa je bila označena s težavnostjo "težka", dolga dobrih 21 kilometrov, s časovnico osmih ur hoda.  Midva sva jih s štartom od domačega praga naredila še dodatnih 4-5 kilometrov, z dodatnimi cca 300 višinskimi metri od Kobarida do Drežnice, kjer se etapa sicer uradno prične.

Ob pol osmih zjutraj sva štartala iz Kobarida, po levem bregu Soče, čez Napoleonov most, proti vasi Ladra, kjer sva pri peskokopu zavila levo v breg proti soteski Ročice. 

Zrak je bil tudi zgodaj zjutraj popolnoma suh, le na Soči so se vile bele meglice. Res nenavadno za ta letni čas.

 Letošnja jesen je čudovita. Beležimo vremenske rekorde in vreme je idilično za pohode, za hribe. Na poti sva srečala močerada, ki jo je mahnil proti vodi, v sotesko Ročice in Dragi je rekel, da če jo močerad maha proti vodi, bo zagotovo lepo vreme še trajalo.

Soteska Ročice, v bližini katere so Koseška korita je res nevarno globoka in s fotoaparatom si nisem upala blizu roba poti, da bi pogledala v dno soteske. Slednja fotografija je tako nastala že v bližini Drežnice ob poti, ki pelje v Koseč.

 Ob poti stalno srečujeva ovce, ki naju včasih onemelo gledajo, včasih blejejo, le redko kar takoj zbežijo stran. Že Simon Gregorčič je pisal, da je svet pod Krnom Planinski raj. Tudi Alpe Adria trail je oglaševan v sloganu "Pohodništvo v rajskem vrtu". 

Nad nama modro nebo, z malimi belimi oblaki na nebu, ki jih vsake toliko časa preleti bela črta letala, katerega odmev blago zadoni. V zraku ni glasov, ni ptičev, tudi midva sva tiho. Enkrat naju prestrašita le dve večji živalci, ptiča. Dragi pravi, da sta bili fazanki.

Nad nama mogočni Krn, ki je še kako visok in katerega danes pustiva na najini levi, kjer se kmalu skrije za Planico, blizu katere je kapelica, najina danes najvišja višinska točka.

Skozi gozd se visoko dvigujeva nad Drežnico, osrednjo vasjo Drežniške Dežele. 

 Pogled proti Breginjskemu kotu, progi dolgemu, raztegajočemu se Stolu.

 Pogled v dolino, na Sočo, v barvi soško modrozelene.

 V mislih pomaham mami, ki se isti dan s prijateljicami povzpne na Matajur, ki se kot piramida dviguje nad Benečijo in katerega vrh se ne vidi iz našega domačega kraja.

 Počasi pripešačiva do kapelice imenovane "Bes". Obeležje in spomin 1. svetovno vojno in strahotno bitko pod Krnom.

 Kapelica v snežno beli barvi je mejna vstopna točka v Triglavski narodni park.

 Od tu naprej se pot spusti in nikoli več ne gre navkreber. Stalno so povsod označbe poti, v tipičnih barvah (rdeča za Avstrijo, zelena za Slovenijo, modra za morje), na količkih z označbami ali markacije v tipičnem simbolu pohodniške poti Alpe Adria.

Mnogi razgledi v Planinskem raju. Proti goram.

 Pogled proti Krnu, kamor je  ta dan odšlo veliko planincev. Parkirišče pri Planini Kuhinja je bilo dodobra polno.

 Spomnila sem se čudovitega planinskega izleta na Krn, v oktobru nekaj let nazaj, ko je bilo vreme enako fantastično kot tokrat. Pravijo, da v novembru že 60 let ni bilo tako toplo in termometer na Planini Kuhinja je kazal 23 stopinj celzija. Ves čas sva hodila v kratkih rokavih. Nikoli me ni zazeblo, niti enkrat ni hladno popihalo.

Spustiva se skozi vas Krn, zavijeva levo, kamor naju vodijo smerokazi globoko v sotesko malih slapov, vode in prečudovitega svetlega gozda. 

 Ugotoviva, da so po tej poti nedavno peljali živino nazaj v dolino, na Volarje, kjer bo živina preživela v prostorih pašne skupnosti ob glavni cesti. Sledi živine so čisto sveže in pot je dovolj široka in udobna, da je to mogoče.

 Na drugi strani globoke soteske je Gregorčičeva rojstna vas, Vrsno, blizu nekje tudi Gregorčičev splap, kjer še nikoli nisem bila in kjer je dostop zelo težko dosegljiv.

 Skozi gozd se končno lahko razgledava na drugo stran. Proti Tolminu.

 Gozd je čudovit. Uživava v pogledih, ko se sonce iza Matajurja poslavlja in bo zdaj zdaj zlezlo za hrib.

V vasi Gabrje prispeva v dolino. Do Soče. Ura je tri popoldne in noge že krepko čutijo utrujenost. Kozlov rob, hrib ob Tolminu je tako blizu in tortica, ki sem si jo zaželela, mi daje motivacijo, da strumno stopiva še dobre 3 kilometre, slabo urco hoda do najinega etapnega cilja. Bila je to lepa, dolga pot, ki jo ne morem kar tako primerjati s prvima dvema. Z eno besedo bi lahko to bila "Pot skozi jesenske rajske gozdove".