30. 01. 17

Moj prvi (prva dva) art journal

Naredila sem ju že lani, tik pred božičem, puncama za posebno božično darilo.
Moj pravi prvi art journal še pride, moram narediti še enega zase in pospraviti svoj brlog takšnih in drugačnih spominov, ki jih ne morem kar tako zavreči. Spadajo zraven, prav v tako knjigco.

Papičkarce kolegice se bodo morda križale ob mojem prvem papirčkastem podvigu kar v obliku art journala, ki je v bistvu kar hudo konkretna reč, jaz pa nisem komplicirala in sem se orientirala po nasvetu dveh simpatičnih fantov (ki res ne komplicirata) in  kjer sem dobila šnelkurz navodila. Ja, to je tak krejzi art žurnal, ki ga je treba še do konca napolniti, mu narediti patino. Lepe listke se lahko trga, reže, porabi, se jim doda suhe rožce ali triperesne deteljice, se piše pesmice in misli kar tako...

Puncama sem pospravila škatlo zvezkov iz nižjih razredov osnovne šole, potrgala ven prazne strani, ki sem jih dodala v nov izdelek.  Zraven sem dodala lepe papirčke, darilne papirje,  akvarelne pole in pakirni rjavi papir, črno polo, zrezala nekaj lepih insertov iz revij (pospravila sem kup Ikeja časopisov in nekaj art revij), zrezala spravljene slike iz Climtovega koledarja in drugega z mačjimi podobami.  Naredila sem predalčke, v katerega sem npr. pospravila recept iz zvezka  iz gospodinjstva. Recepte se pač ne zavrže kar tako.
Pri izboru in pregledovanju zvezkov mi je pomagal Tamali, ki se kar ni mogel načuditi koliko veroučnih listkov je imela Tavelika punca. Za spomin sem jih nekaj dodala tudi v art journal. Prazni kvadratki morda pridejo prav za še kakšno misel kar tako. 
Tamali sem pospravila goro papirja po sobi. Ta se je valjal vsepovsod, mnogokje so bile lepe risbice fantov in punc, ki jih res nisem mogla zavreči. Naj jih ima za spomin v svojem bloku, v katerega bo še naprej čičkala, pisala, dodala spomine in lepila kartice, vstopnice, slikce, sporočilca, fotke, račune od drage vroče čokolade iz dragega ljubljanskega kafiča, ali  karkoli drugega srce poželi.

DSC_1682

DSC_1680

DSC_1683

DSC_1684

DSC_1688

DSC_1686

DSC_1693

DSC_1692

DSC_1691

DSC_1699

DSC_1709

DSC_1703


DSC_1708

DSC_1696

29. 01. 17

ROKOMET LEVJESRČNI

Z VELIKIMI ČRKAMI IN ŠE KREPKO ZRAVEN, V BARVAH BRONASTE ZLATE

SVETOVNO PRVENSTVO V FRANCIJI 2017

SLOVENIJA - HRVAŠKA 
31: 30

Ko sem videla kam se obrača tema, ko so Hrvati vodili tekmo za veliko golov, tudi 8 golov,.. sem se že kmalu umaknila izpred TVja in šla raje šivat. Pač bodo zgubili, sem si rekla, nič tazga, tako pač bo. Mirno sem poslušala tekmo po radiu.
V zadnjih minutah, pa me je spet katapultiralo pred ekran. Neverjetno!
Seveda je zmaga sladka, ker gre za naše drage sosede Hrvate, tudi za naš teran, pravijo v mnogih zabavnih komentarjih. Borba do konca. In kako da ne,... so sosedi poklapani do tal, kako je bilo v hrvašekem studiu v zadnjih minutah tekme, si lahko pogledate.
Naš svetovni reporter Ivo Milovanovič  je jokal, zato spodaj raje pripenjam zadnje minute v jeziku, za vso svetovno zgodovino!
To je bilo približno tako, kot takrat ko je zmagala Tina v smuku in naši nepozabni RISI, ali pa takrat ko smo se nažrli penastih bananc. Evforično, nepozabno!

Ko sem tekmo poslušala po radiu, je bilo zraven v odmoru snemana tudi naša trenerska klop. Bodrili so se  tako, da je tudi pri 5 golih razlike ta glavi zakriči:  "Za zmago. Kdo bo zmagal?"
"SLOVENIJA" zavpijejo vsi drugi.
In Vujo jim tako pristno, kot zna samo on, reče  nekaj takega:
".. dečki igrajte sada, kao da vam je to poslednje v životu."

Točno tako!
BRAVO!

28. 01. 17

kape za ta pravo zimo v "zavoju in obratu"

Vsako zimo spletem tudi kakšno kapo. Obvezno v novem modelu, načrtu. Osvojila sem "kapo z ušesniki", ki lepo seže do ušes in pokrije ušesa. Za dojenčico sem znotraj dodala flis, da bo za letošnjo hudo zimo še bolj primerna, za spomin.

Tudi danes zjutraj kaže termometer  -5 stopinj. Ulice so še vedno hudo zaledenele in sedaj je že vsem jasno, da če ljubljanski župan reče, da se ledu ne da razbiti in je potrebeno počakati odjugo, bo do to tudi držalo in nam ni pomoči.  Pravijo da do konca meseca ostajamo v ledu, v mrazu, s kapo na glavi.

Če želite osvojiti kapo z ušesniki, morate najprej obvladati - "zavoj z obratom" = Wrap and turn. Zanimivo je, da te tehnike tudi najstarejše članice naše Nitke ekipe ne poznajo in so zanjo prvič slišale, uspešno preizkusile in spletle svojo kapo z ušesniki.

Morda vam pokažem načrt za kapo tukaj, pred tem pa morate vaditi, se naučiti obrate :)

DSC_1655


DSC_1577


DSC_1656


DSC_1579



22. 01. 17

še ena zimska odejica krpanka

Zimska odejica, v modrih tonih. Naredila sem jo že nekaj časa nazaj skupaj z vrečko in tako porabila vse tovrstne ostanke otroških kosov blaga. Otroške prešite odejice so pravilom vedno v kvadratkih in le redko jih vidimo v drugačnih blokih.
Pri tej nisem delala zaključnega roba - govora bo o omenjeni zagoljufanem robu:  Odejico sešijemo v vrečo, z malo odprtino pri kraju. Po celi površini znotraj napolnimo in raztegnemo polnilo, zašijemo odprtino pri kraju in potem prešivamo. Zaključnega roba tako ni, izdelek je hitro prešit in dokončan.

DSC_1608


DSC_1598


DSC_1605


DSC_1600


DSC_1607

20. 01. 17

Muzika za Baracka

Danes prav ena zanj,
pa še za nas vse nas zraven,
ker pri Trampu bo druga muzika pravijo,... pa noben še prav dobro ne ve kakšna bo to.
Tudi danes na Kapitolu je ne bo veliko, pravijo. Nobeden Trampu noče pet!
Bomo videli s kakšno muziko bo godel in pel in kako se bo plesalo...

Aretha Franklin brings President Obama to tears
Aretha Franklin performed at the 2015 Kennedy Center Honors this year, paying tribute to Carole King, who helped co-write the song she performed "(You Make Me Feel Like) A Natural Woman." The Kennedy Center Honors took place on December 6th  2015 in Washington, D.C.


18. 01. 17

Otroška patchwork odejica

Narejena samo zato, ker sem našla snežno kepo.
Otroška odejica je tudi zaradi omenjene snežne kepe,  v zimskih, snežnih motivih, v modrem, za fanta.
Narejena je iz ostankov blaga, vintage otroških rjuhic in ostankov bombažnih kosov. Seveda mehko podložena, pa ne preveč močno prešita, ker mi to ne gre še dobro od rok. Zaključni rob je na eni strani ročno prišit, kar je baje najbolj pravilno, z nič goljufanja. (o kakšnem goljufanju pa pri kakšni drugi odejici...)

Prav luškana je, všeč, se pohvalim.

DSC_1648


DSC_1636

DSC_1639



DSC_1647


DSC_1643


DSC_1635

17. 01. 17

Snežna kepa

Če poguglate snowball quilt boste pod slikami hitro ugotovili kakšna snežna kepa bo to. 
Enostaven blok, zanimiva tehnika, ki jo tudi v drugih primerih včasih kar tako poimenujejo - npr. "snowball in corner", pomeni, da v vogalček prišijemo trikotnik s pomočjo kvadrata.  

Tako gre to:
Imamo velike kvadrate in za vsak kvadrat 4 manjše kvadrate.
 Manjšim kvadratom po sredini zarišemo diagonalo.
 Manjše kvadrate položimo z licem na licem na veliki kvadrat.
 Prišijemo  točno po diagonali.

Odražemo vogale. 

 Razlikamo proti manjših kvadratom.
 Kvadrate sešijemo skupaj. V sredini se ustvarja nov vzorček s štirimi trikotniki. Pri tem je pomembno kako prvotno načrtujemo barve malih kvadratov položenih v kot, ko jih pripravimo v šivanje.

15. 01. 17

Po ledenih poteh do slapu Kozjak


Po najbolj strmi poti sva se najprej povzpela do Svetega Antona. Tamali ni hotel z menoj do vrha, do cerkvice, do razgleda. Želel je, da prideva čimprej do ledenih sveč, do slapu.
Pri nas ni padlo veliko snega. Le kakšne tri centimetre, nakar je celo noč padal ornk dež, tako da je nastala ornk huda brozga, ki jo je na koncu poslabšanja še malo zasnežilo, kar niti ni omembe vredno. Stopnice do cerkvice so bile...uf, tako grozno ledene, da sem po hodila po otroških in pasjih stopinjah in iskala vsaj malo oprijema. Iskala sem sončno pot, kjer je bilo vse skupaj malo bolj mehko, da se mi je zdelo malo bolj varno. Razgled je bil lep, betonski bloki pa popolnoma zaledeleli, nisem si upala, da bi šla naokrog.

Počasi, kako že rečejo, kot po jajcih sva se spuščala skozi gozd do glavne ceste in naravnost navzdol po obvozni poti do Kampa, čez brv in naprej proti Kozjaku. Pot je bila res poledenela. Iskala sva stezico ob kraju, skozi gozd, ki je bila bolj mehka, tam se ni nabirala voda, ki je v lužah postala hudo debel led.
Tamali je vseskozi razlagal o oprijemih, profilih, načinu hoje, kako naj postavljam noge. Tam kjer je bil ornk led in ni bilo pomoči sva se prijela za roke in počasi hodila kot da bi imela drsalke. Rekel je, da ne bo druge, kot da mi poišče palico, da bom bolj hitro stopila. Ja, pogrešala sem pohodne palice, s katerimi bi se počutila še kako bolj varna.  Njegove skibucke so imele boljšo gumo kot moji goreteks treking čevlji, ki so na ledu izviseli. No, padla nisem, le parkrat kar naglas zakričala, ko sem se lovila in pokrilia z rokami in kolki.

Sprehod si bova oba zapomnila. Bilo je lepo. Lepa nedelja je bila to.