30. 6. 15

Od majskih do junijskih barv - patchwork vrečka

Danes je zadnji junijski dan.
Že nekaj časa nazaj sem @Keltiki poslala tole vrečko, za danes že daljni majski bonbonček.
Zapisala sem,  da so izbrane barve - svetlo modra, rjava in temno modra junijske barve, ki pogrešajo morje. Tako je "majski bonbonček" postal junijski. Za blogersko prijateljico sem šivala v juniju in danes za objavo ujela prav zadnji junijski dan, ko že komaj čakamo morje.

DSC_4438

DSC_4440


28. 6. 15

Zadnji junijski teden

  • Je minil veličastno, saj je prišel konec šole. Poleg tega je bil to pravi mali dopust. S petkovim mostom smo imeli lep podaljšan konec tedna.
  • V spričevalih je petnajst petic, dvanajst štiric in trojka ter ena stran in pol drobnega tiska opisnih ocen, ki jih nisem niti začela brati. Nona jim je v mapce že zataknila eurčke za sladoled,  za počitniško preživetje.
  • Tavelika na Gori Rocka za tri dni, Tamala ima pospravljalni vikend, ki se bo vlekel v prvi počitniški teden (soba še vedno (nedelja zvečer) ni pospravljena).
  • Tavelika "nujno" rabi veliko knjižno polico, ker ni več prostora za knjige,  zato sva na sobotno popoldne šla v Ikejo. Sedaj se bo punca lahko v celoti preselila nazaj v svojo domačo sobo.
  • Minuli dnevi so minili med nevihtami in sončnimi žarki. Tamala mi kot velika občudovalka oblakov razlaga, kakšno noro nebo je bilo, ko naju ni bilo doma: "... res škoda da nisem fotografirala. Na eni strani svetlo nebo z oranžnimim soji svetlobe, na drugi strani črni, grozni oblaki... noro,... kot da bi bili na eni strani angeli na drugi pa zombiji". 
  • Z mački cele scene. Enemu sem skoraj dobila skrbništvo pri sestrični. Ko sem novico povedala doma, sta se dva začela noro dreti name, Tavelika pa v huromski jok, pobasa oba mačka v svojo sobo, da slučajno sestrična katerega ne odnese še isti dan. Sestrična pa je sedaj za mačka pri hiši ogrela že svojega moža in njen sine komaj čaka, da pride mladič k hiši. Ojej! 
  • Oba mačka ostajata pri nas in ne gresta nikamor.  Ne bom govorila, kakšne ultimate so mi postavili... (amapak jaz pa tudi...)
  • Tamala se je odločila, da bo mačkona naučila vrline, da se bosta nosita na ramenih. S Karlekom je obupala, z Roškotom pa ji že kar dobro uspeva. 
  • Danes se je odločila, da ju bo naučila, da bosta vzljubila vodo :o 
Živele počitnice!  





26. 6. 15

Soška pot (4)




Do cilja, do Kršovca pri Kal Koritnici, meje Triglavskega narodnega parka

Pot in reka se umakneta neposredni bližini glavne ceste po dolini Trente v okljuku, kjer se Soča sreča z Lepeno, ki se ji pridruži. Opaziva, da je to že področje, kjer je dovoljeno ribarjenje in kar nekaj teh uživačev tudi srečava.
Soška pot je po celotni trasi zelo dobro označena, markirana z  lušnimi lesenimi stebrički. Res se ne morete zgubiti ali zgrešiti smeri.




Pot pelje mimo tipične hiše, ki prvinsko ohranja trentarsko stavbno kulturno dediščino z ganki in čudovitimi rdečimi plamenkami.


V globokem okljuku reka postane spet počasna, široka, mirna in prodišča ji dajejo čudovito zeleno barvo. Pridruži se ji Lepena, ki je nedavno, v zadnji povodnji dosegla rekordne višine, ki so ob poti tudi označeni.
 Soška postrv in njena kolegica šarenka, zlatovščica,  ki ju navadno največkrat resnično jemo, je meni najboljša na žaru, s tržaško omako in kuhanim krompirjem z blitvo.

Hodiva še šest ur in korak postane bolj počasen.  Pot je ravna, široka, kolovozna pot, mimo širokih travnikov, mimo domačij, vikendov, tudi cerkva in prav posebnih zanimivih obeležij.



Kreneva do konca. Naredim še zadnje posnetke krasotice Soče, ki ji oblačno vreme, ki je visoko v gorah povzročil pravi snežni metež (to mi je povedala sodelavka, ki je bila isti čas visoko pod Rombonom nad Bovcem) podarja prav posebno svetlobo in barve. Še nekaj mostičkov in na koncu pride čisto zadnji. Do njega vodi že nova pot, sprehajalna pot, ki pelje naprej v Bovec, Čezsočo. Pri žičnici za les (ki je muzejsko postavljena) takoj za vasjo Kal Koritnica počakava očeta, ki naju zapelje z avtom do samega začetka - do koče pri izviru Soča, kjer sva zjutraj pustila svoj avtomobil. Zavem se dolžine poti. Zavem se vse lepote, ki sva se jo naužila. Krstna etapa je pri kraju. Reka pa teče naprej.







25. 6. 15

Soška pot (3)


Med oranžnimi metulji, ob pašnikih do velikih korit Soče


Po prvem sendviču z najboljšo mortadelo, ki jo znajo najtanjše narezati le v naših krajih in na  Primorskem (mogoče se motim?!), po najboljši črni kavi iz termusa  in kot običajno vedno zraven piškotih z žele bonbončkom na vrhu, šibava dalje.
Poti vodijo med pašniki,  kjer je vsepovsod veliko oranžnih metuljev. Vsepovsod so, kot da bi rojili. Nikjer ne vidiva ovc iz katerega mleka pridelujejo znan ovčji sir, ki pa meni ni dober, ker ima premočan okus. (ne bom pisala komentarja mojega moža, ki obratno od mene vse take domače kvalitete še kako porajta).


Ponekod je namesto vrat me ograjami pašnika pot speljana kar po stopničkah preko ograde.  Baje, da se ovce bojijo čez take stopnice in jih ne boš nikakor kar tako spravil, da bodo šle čez...
Pot se za nekaj časa umakne stran od reke in krene visoko v breg, med steno in globok, vlažen gozd, kjer je še kako bujno rastlinje, izviri voda pa so vsepovsod. V zraku je čutiti vlažen in značilen vonj, vetra ni več in prvič visoko navkreber hudo zašvicava in se pošteno zadihava.

Dvigu sledi strm spust in počasi se bližava vasi Soča, kjer tok reke postane še kako hiter, struga je ožja, bližamo se koritom.





Naravna in najštevilčnejša korita so prav korita Soške doline. Pod vasjo Soča se razprostirajo na dolžini tri četrt kilometra in so globoka 10 do 15 metrov. 
 Pogledi skozi korita so kar malce strašni. Vedno sem se držala z eno roko držala svojega možeka, saj sem se spomnila na soške škrate, marauke in na zapoved o tem, kako je moja nona rekla, da ne smeš preveč dolgo zamaknjeno gledat v Sočo.

Korita so res nekaj posebnega. Veliko turistov se ustavi prav na tem delu Soče, kjer jih ima mnogo tudi vikende, ki pa so prijazno in dovolj nemoteče umeščeni v pokrajino. Oskrbniki poti so sicer imeli na določenih predelih nekaj težav s posameznimi lastniki parcel, mimo katerih vodi pot. K sreči imamo pri nas zakonodajo urejeno tako, da je obrežni pas od vseh nas, javen in si ga ne more lastiti slučajni lastnik, ki ima v neposredni bližini vikend.
Na vseh tablah je označeno, da je pot prepovedana za kolesarje. Kako sem vesela, da je pot prepovedana tudi za kolesarje in mogoče se ne bo čisto vsak strinjal z mano, ko se zelo strinjam s tem,  da so prav v teh dneh prepovedali in odpovedali gorsko dirko s kolesi na Tolminskem, ki je vodila tudi skozi Triglavski narodni park. Problematičen je bil prav predel parka, kjer prepoved vožnje s kolesi po gorskih poteh velja za celoten park.
Pohodniki moramo imeti svoj raj, svoj mir, tako kot ga morda imajo v Tibetu, pod Himalajo in še kje. Morda bo ta pot postala čez mnoga leta prav tako obljudena kot so mnoge druge v tujini. Sicer pa je mogoče na poti največ prav tujih pohodnikov, ki v sklopu Alpe Adria Trail prehodijo Soško pot, po dolini Trente in še naprej.

Tokratni sklop torej končujem v Velikih koritih reke Soče. 
V zadnjem delu pa krenemo do konca.






23. 6. 15

Soška pot od izvira Trente po dolini Trente (2)


iz Zadnje trente, skozi gozdove, po mehkih stezah


Verjamete v škratke? Gozdne škrate in pravljični gozd? 

Hodiva skozi gozd, kjer je korak strumen in noge želijo prehitevati glavo in telo, saj je pot do doline dokaj strma in Soča nekje blizu glasno odmeva v jutro, ki se prebuja. 
Spomnim se pokrajine, gozda iz potovanja po Norveški v študentskih letih. Rekli so nam, da lahko srečamo trolčke, ki se skrivajo pod praprotjo in mahom.  

 

Veste kako rečemo soškemu škratu? V našem kraju mu rečemo "Marauk". Starši so nam večkrat rekli, da se moremo reko bati, ker v njej biva marauk, ki te lahko vzame. Reka je lepa, navzven se zdi, da je mirna, čarobna, vabljiva a še kako nevarna in hitra.


Zanimivo, da ob poti nisva srečala veliko živali. Gorskih koz ni bilo, tudi ovce v dolini so se zgubile neznano kam. Še najbolj glasni so bili krokarji in zbala sem se, da je kje blizu kakšna mrhovina, ki so jo ugledali. Ko sva planirala ta pohod, sem načrtovala "bog ne daj prevroč dan", saj me je ša kako strah kač. Uf, kako sem se ustrašila, ko sem ob poti zagledala njeno kožo, ki jo je zelo strupena (Dragi me vpraša "Kako pa veš?") pustila, potem ko se je zlevila.
Hudo se bojim tudi medveda :o. Prav zares. K sreči zadnje čase ni ne duha ne sluha, da bi kje blizu tacal. Spomnim se, da je bil lansko leto praktično udomačen v dolini Lepene in maširal tudi po našem bližnjem Stolu.

 Razgledava se po Soči in naprej v gore.

"Dragi, tja gor me boš enkrat peljal. Do koče na Kriških podih. Na Triglav pa ne vem, če si upam. "



Prispeva v dolino, kjer postane bolj svetlo, posije sonce, ob reki prijetno pihlja. Izpustiva 3 zanimivosti, ki so tipično ekskurzijske in sem jih omenila v spominu na moj 5. razred osnovne šole. Julija Kugyja, botanični park Julijana in Trentarski muzej.
Nadaljujeva strumno naprej, čez mnoge mostičke, lesene gugajoče brvi, mimo skalnih podorov, plezališča.  Pot je ravna in se bolj ali manj vije čisto ob reki. Je pohvalno urejena, čista.  Na celi poti nisem videla niti ene smeti, niti enega papirčka. Po treh urah hoje naju čaka prva kava na poti.














 (se nadaljuje)