30. 6. 12

more, more

O more
još se sječam onih dana
kad si naša tjela
milovalo pjenom tvojih vala
tad smo djeca bili mi
i još nismo znali
što nam nosiš ti

A s pjesmom i mirisom tvojim
radjala se ljubav naša
i zato ti more hvala

Ref. 4x
More, more, more, more
more, more, o more

I to sunce
što nad tobom tako sije
i taj galeb
što nad tobom leti
i opojni miris bora
svo to tvoje blago
dalo si nam ti

Dalo si nam ljubav vječnu
dalo si nam sreču
i zato ti more hvala


26. 6. 12

Tic tac toe,...bingo!

Tic tac toe ali po naše - križci in krožci je igrica, ki jo najbrž vsi poznamo.  Pri nas jo najraje igra najmlajši, petletnik.
V Crafralnici je zadnji 58. izziv pod naslovom "Bingo" .
Prva asociacija,.. "bingo"... mi je bila prav ta igrica, katere "rešitev" sem našla v prvi vrsti levo. Gumbki, bleščice in trak. Naredila sem jo v taki obliki, da lahko igrico s sinom igrava kar na kavču, ne da bi rabila svinčnik in papir...Okrasni trakec sem sešila v mrežo na črn filc. Rdeči in zeleni gumbki so najini "križci in krožci".  Ti so sešiti na filc, na katerega je prišit ježek. Druga stran ježka pa je na sredini praznih črnih polj.
Bleščice so sešite na drugi strani in so pripomoček za seštevanje točk. Lahko se igra do pet dobljenih ali do deset dobljenih iger. Na črni svilen  trakec sem nadela perlico, ki se premika na mesto, ki pripada zmagam v igrici.
Dodatno je spodaj dodan še en ježek, ki je namenjen za zadnji, deseti gumb. Igralna plošča se po polovici spravi kot knjiga in se zaveže z rdečim trakcem. Na platnice igralne plošče sem prilepila in sešila zeleno črtasti bombaž.
Igrico najraje igra najmlajši,... da pa je vse skupaj bolj zanimivo in napeto, mu je treba pogledati skozi prste in potem zavpije  "Ojea,...bingo!"







25. 6. 12

Naj živi domovina in konec šole!

Danes je 25. junij in praznik. Praznik, ki ga današnja mladina proslavlja kot konec šole, njihovi starši pa dobimo za "nagrado" še dneva prost dan v službi. Kako se točno imenuje današnji praznik malokdo ve,... se pa vseh teh praznikov hudo napiflajo že v tretjem razredu...
Seveda se še kako spomnim tistih študentskih dni leta 1991, vendar danes ta dan še vedno ni tako velik praznik kot v starih časih naš 29. november. Šolska mladina praznika sploh ne praznuje, nobene proslave, domovinskih pesmic ipd,..In prav hecno je, da je enako tudi z drugim največji državnim praznikom, tistim takoj po božiču,.. saj so spet bolj glavne počitnice in vse ostalo.
Sedmaki so že sredi šolskega leta pri pouku Državljanska vzgoja, družba in etika pisali o domovini. Podobno kot mi v svojih časih. In ker je danes praznik, Dan državnosti, ki vedno pomeni tudi konec šole sem danes v "čast Domovini in mulariji za konec šolskega leta"  iz šolskega glasila prepisala njihove misli o domovini. Vem, da je bil razrednik nad njihovimi mislimi navdušen, presenečen in ponosen. Tudi jaz.
 
Nikoli nisem razmišljala o svoji domovini, dokler nisem dobila naloge pri DDE. Zdaj sem šele pomislila, da sem Slovenka in da živim v tej majhni državici. Slovenija je po velikosti res majhna, a po srcu je velika.
Zdi se mi, da kar dobro poznam to državo. Politično te države ne poznam dobro. Saj veste, da mladih politika ne zanima preveč. Pri navodilih smo zapisali vprašanje, kaj bi spremenili v svoji državi. No, jaz bi spremenila samo politično oblast. 
Katarina

Imam 12 let in bom iskreno povedala, kaj mi je v Sloveniji všeč in kaj me moti.
Na svojo državo sem ponosna. Imam pa srečo, da ne razumem politike, ker jo moja družina vedno opravlja in govori, da smo v tem slabi. Moti me tudi, da nekateri ljudje nimajo doma. Za te ljudi bi lahko poskrbeli tako, da bi v vsaki občini naredili večstanovanjsko hišo, kjer bi lahko spali. Državljani bi imeli lahko boljši odnos do bolnih in invalidnih ljudi in jim pomagali.
V Sloveniji mi je všeč čista narava. Takšnega okolja ne moreš dobiti v kakšni drugi državi. Srečo imamo, ker živimo v miru in lahko prosti čas varno preživimo v naravi.
Lara

Kot otrok imam svoje pravice: lahko izražam svoje mnenje in misli, imam pravico do zdravstvene oskrbe in šolanja, potovanja in igranja. Z vsem tem sem zadovoljen, zato ne bi spremenil nič, saj imam vse, kar potrebujem.
Spoštljiv sem tudi do svojega jezika, čeprav je za učenje zelo težak. Sem zelo domoljuben človek. Vendar svoje domovine ne poznam, kot bi si jo želel. Svojo državo imam zelo rad in nikjer drugje si ne bi želel živeti.
Rok

Slovenijo imam rada. Je majhna, a dobra država. Sicer so politiki zanič, a jo kar dobro vodijo. Slovenija mi pomeni mirno in varno življenje. Smo samostojni, zato nam nihče nič ne more. Slovenščina je lep jezik, samo zelo zapleten.
Prepoznavni smo tudi po obliki te majcene državice. Ima obliko kokoši. Če bomo dobro vodili državo, se učili in pridno delali, se nam obeta lepa prihodnost.
Meni je ta "kura" všeč in rada jo imam. 
Tinkara

V Sloveniji mi je všeč morje, čeprav ga ni veliko, raznolikost pokrajine, čiste reke (še posebej v naših krajih), prostrani gozdovi in oblika kokoši.
Ni mi všeč, da nimamo nobenega otoka, da se šola začne že ob osmih, da je veliko ljudi brez dela, da ni več vlaka iz Kobarida do Čedada in da ni kolesarske steze do Nadiže. Najmanj pa mi je všeč Damjan Murko.
Mija

Ko sem prišel v Slovenijo, sem se zavedal, da bom moral govoriti z drugim jezikom in da bom z njim imel težave. Prvo leto je bilo hudo, še posebej prva dva meseca, ker sem težko razumel, kaj učiteljica govori.
Občutek, da ne veš, kaj o tebi govorijo, ali da ne moreš nikomur ničesar povedati, je zelo slab. Počutiš se izrinjen iz družbe. Kmalu sem začel razumeti posamezne besede in stavke. Vsakič, ko sem prišel domov, sem mislil na svojo domovino in materni jezik.
Denis

18. 6. 12

Skok v poletje, v morje, v Piran

Pa je prišlo poletje in morje...
Ker je tako hotela Poletna gospa. Ta na punti vonja morje, tisti slani trpki vonj, ki mi je od nekdaj tako zelo všeč. Kot majhna sem enkrat morje prinesla domov v flaši,...za spomin...
"Sol je morje, ki ni moglo nazaj na nebo", sem prebrala na eni od trgovinic in to moram zapisat, da ne pozabim. Kako čudovito!
V že prepoznem jutru sem se sprehajala po kraju, ki ga vedno tako zelo občudujem. Bilo je jutro in nedelja in ljudi kljub prepoznemu jutru še ni bilo na prvo kavo. Vse je bilo popolno. Lastovke na nebu, golobi na strehi, barčice v privezu, svetlikajoči se trg, zloženi kamni v obzidju, rože v oknih,...  







12. 6. 12

Torba za na plažo - z galebi

...za več kot par velikih brisač za na plažo, ki jih otroci "ne znajo" zložiti in jih bolj ali manj natlačijo v veliko boršo.
Ne dolgo nazaj smo šli na bazen s "sosedovo rdečo" boršo, ki je zelo praktična za mokre brisače,.. a kaj ko so te big šoping borše grde pa še take plastične,..
In ker v tem deževnem juniju želimo sonce in ker sanjamo konec šole in morje,... sem v najhujšem večernem deževju sešila velikansko torbo za veliko brisač. V bistvu popolnoma reciklicarna torba iz stare modre rjuhe in ostankov kosov blaga.
Na morju so ptice, tisti beli galebi, ki jim otroci radi mečejo kruha. In se potem za ta kruh stepejo. Če dobro pomislim nisem še nikoli opazila dveh zaljubljenih galebov. Ste jih opazili kdaj vi? Mogoče se pa zato tako redko sliši galeb in galebica? Oh, galebica?! Ni čudno, da v paru vedno letijo golobi in golobice :)
V Craftalnici so v 57. izzivu z nami ptice. Moji dve ptici sta kot vedno spet upodobljeni na torbi :) V torbi za veliko brisač in še kaj...

10. 6. 12

Nekoga moraš imeti rad

"Nekoga moraš imeti rad" je pesem Ivana Minattija. To je ena prvih pesmi, ki se mi je zelo vtisnila v spomin. Tako kot mnogim drugim, ki smo si jo danes še enkrat prebrali. 
To ni bila pesem iz šolskega berila, ki bi jo kar hitro pozabil... Vem, da sem imela posamezne dele pesmi zapisane na svoji zeleni vojaški šolski torbi, med drugimi pregovori, refreni glasbenih hitov, misli zaljubljenimi,...
Velika, večna pesem, velikega pesnika.

 
Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
- če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
- koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled -
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.

Ivan Minatti 22.3.1924-9.6.2012

8. 6. 12

A Friday ritual

A Friday ritual. A single photo - no words - capturing a moment from the week. A simple, special, extraordinary moment. A moment I want to pause, savor and remember.


3. 6. 12

Mini torbica v rozastem

Fotografije te mini torbice sem našla v svojem arhivu (ko še nisem imela bloga :). Narejena je za takrat še malo punčko, danes pa gotovo že šolarko. Blago (kose mnogih oblek, bluzic ipd.) mi je podarila njena nona in še sedaj imam spravljene tudi najmanjše ostanke tega simpatičnega vintiž blaga. Res mi je všeč. Torbica ima v notranjosti majhen mini žepek za telefone (danes bo ta žepek za ta moderne širše touch telefone seveda premajhen),.. gredo pa v ta žepek še vedno ta dobri pisani bombončki v tamalem kartončku.